Kako preživeti male družinske drame?

Mislite, da je osemletnico mogoče prepričati, da bo pospravila svojo sobo, petletnika pa, da se iskreno opraviči? Preberite, kaj v teh primerih svetujejo strokovne sodelavke združenja Familylab Slovenija, ki ohranja in širi vrednote znanega danskega družinskega terapevta Jesperja Juula, avtorja prelomnih knjig o vzgoji, med katerimi je tudi Agresivnost: nov in nevaren tabu.

Starša sedita za mizo. Pomeniti se morata o pomembnih obveznostih.

Pridruži se jima otrok, star pet let.

Oče: »Sine, z mamo se morava pogovoriti. Daj nama deset minut in se poigraj sam.«

Sin se obrne k mami in milo gleda: »Jaz bi se tudi pogovarjal.«

Mama mu ponudi list papirja in barvice, češ, naj bo zraven, saj bo priden.

Otrok nekaj časa riše, nato začne spet motiti.

Oče: »Zdaj pa pojdi od mize, ker naju motiš.«

Mama se obrne k očetu: »Kako si lahko tako nesočuten? Samo z nama si želi biti.«

Oče zavije z očmi. Mama tudi. Mali čaka, kaj bo.

Mama prižge televizor. Sin je videti še kar zadovoljen. Oče zavzdihne.

Starša se končno lahko pogovorita.

Komentar Helene Primic, Familylab

Starševski pari so velikokrat sestavljeni tako, da je eden od staršev bolj strog ali celo prestrog, drugi pa preveč popustljiv – kot da bi bila drug drugemu protiutež. Medtem ko popustljivi starš otroku težko postavlja svoje meje, jih (pre)strogi starš običajno postavlja preveč rigidno.

In medtem ko je popustljivega starša strah, da bo (pre)strogi starš otroka prizadel in čustveno poškodoval, je ta prepričan, da popustljivi otroka razvaja, mu daje potuho in mu prav tako škodi.

Kdo ima bolj prav? Nihče ali pa oba. Otroku velikokrat bolj kot domnevna strogost ali popustljivost škodi to, da je objekt spora med starši. Nenehno prerekanje, kateri ima bolj prav ali kateri bolj ve, kaj je dobro za otroka, vzajemno očitanje in kritiziranje – to je za otroka večje breme in dosti bolj škodljivo kot to, da starši vsak dan hočeš nočeš delamo napake.

V takih razmerah se otrok neizogibno počuti krivega, kar je samo po sebi škodljivo in onemogoča zdrav psihosocialni razvoj. Zato naj se starši raje usmerijo na svoj odnos in lastne občutke ter razvijejo osebno govorico, s katero bodo jasno in avtentično izražali sebe. Takim staršem otroci tudi rajši sledijo, predvsem pa se ob tem nikomur ni treba počutiti krivega ali manjvrednega.

Mama prihaja iz revne družine in se še dobro spominja, kako je kot otrok samo od daleč gledala sladkarije in igračke v trgovinah, starši pa ji niso mogli ničesar kupiti. Zato svoji hčeri z veseljem izpolnjuje želje.

Včasih pa se zgodi, da se z deklico o teh rečeh nikakor ne moreta dogovoriti. Hči preprosto mora vedno nekaj dobiti. Njuni pogovori v vrsti pred blagajno zato zelo pogosto potekajo nekako takole …

Mama: »Dogovorjeni sva, da izbereš samo eno stvar.«

Hči: »Mami, ampak jaz to vse res zelo nujno rabim!«

Mama: »Dokler nisva vstopili v trgovino, si čisto dobro živela brez vsega tega.«

Hči: »Mami, proooosim. Kaj pa, če se zmeniva, da mi danes kupiš dve stvari, naslednjič pa mi ne bo treba nič?«

Mama: »Naslednjič boš gotovo spet kaj našla.«

Hči: »Ne, ne bom.«

Mama: »Obljubiš?«

Hči: »Obljubim.«

Komentar Barbare Brinovec, Familylab

Hči se poteguje za svojo željo, s tem ni nič narobe. Želeti si karkoliže ni »prekršek« ali znamenje nevzgojenosti.

Mama je v položaju, ko ji pripadata vsa moč in odgovornost za odločitev o nakupu, zato je pomembno, da se odloči, kaj hoče (ali ne), in hčeri ne popušča proti svoji volji. V nasprotnem primeru se odreka svoji integriteti in opušča starševsko vodstvo, ki ga hčerka potrebuje, med drugim tudi zato, da se lahko v odnosu počuti varno in obenem dobi priložnost za spopadanje z zdravo frustracijo spričo materinih osebnih meja.

Mama se je v dialogu oddaljila od izražanja svojega stališča in namesto tega opredeljuje hčer. S tem pa krni njeno integriteto ter občutek lastne vrednosti. Namesto tega bi za njene želje lahko izrazila razumevanje, tudi če jih ne namerava upoštevati. Zavrnitev želje otrokom ne škodi – škodi očitanje, ker so si drznili nekaj sploh želeti, škodi pa tudi »vezana trgovina«, kakršna se odigra v tem primeru.

Mama na hčerko namreč prelaga odgovornost za nalogo, ki pripada njej. Kadar mama hčeri nekaj kupi brez slabe vesti, po svoji volji in brez skrivne računice, ostane njun odnos nedotaknjen. Kadar temu ni tako, postanejo materialne dobrine sredstvo manipulacije in nadomestek za ljubezen.

V praksi bi mama lahko ostala pri ponavljanju prvega stavka. Če ne more zdržati pri svoji osnovni odločitvi, pa mora pri sebi, lahko pa tudi naglas, za to prevzeti odgovornost: »Danes očitno ne zmorem upoštevati lastnih meja, zato bom hčeri pač dovolila, da kupi več stvari.« S svojimi slabimi občutki glede takšnega izteka, ki so njena odgovornost, ne hčerina, pa se mora ukvarjati sama.

Skupina otrok se igra. Deček, star približno pet let, se med igro neprimerno obnaša. Do drugega dečka je zelo grob.

Posreduje oče z besedami: »Zelo grdo si se obnašal. Opraviči se.«

Otrok se obrne stran. Noče se opravičiti.

Oče: »Če se ne boš opravičil, kasneje ne boš dobil sladoleda!«

Otrok se še vedno ne opraviči. Sčasoma se otroci spet zaigrajo. Ko pride čas za sladoled, ga

dobijo vsi. Tudi deček, ki se je prej neprimerno obnašal.

Videti je, da so vsi zadovoljni.

Komentar Erike Plevel, Familylab

Čeprav je oče igro otrok morda opazoval, ni nujno, da je ujel vso dinamiko, ki se je odvijala med dečkoma. Zato je smiselno, da najprej pri sinu preveri, kaj se je zgodilo, saj je bilo njegovo ravnanje lahko le obramba.

Skupaj bi potem lahko raziskala, kako se je počutil deček, do katerega je bil grob, in kako bi lahko drugič reagiral drugače ali v danem trenutku popravil svoje vedenje.

Deček bi bil tako za uvod deležen občutka, da ga oče jemlje resno, se pravi, da ga sin zanima, da ga sliši in skuša razumeti, kar je najboljša podlaga za učenje, tako o sebi kot o drugih. Pogoj za razvoj empatije do drugega je to, da sem je najprej deležen sam od pomembnih drugih (v najboljšem primeru staršev).

Odločitev o tem, kdaj se bo opravičil in kako, lahko oče mirne duše prepusti sinu, saj prisiljeno opravičilo nikoli ni odraz iskrenega obžalovanja, ampak nasprotno zbuja v »prekrškarju« zamero in zakrknjenost, drugi deček pa od neiskrenega opravičila tudi nima nič.

Grožnja, da bo ostal brez sladoleda, je nesmiselna, ker nima nobene povezave s »prekrškom«, še bolj pa izgubi težo, če oče svoje besede ne drži.

V otroški sobi je popoln nered. Mama vsak teden vstopi s kupčkom sveže opranega perila in se komaj prebije do omare. Zato nekega dne zaropota in osemletno hči postavi pred dejstvo: »Poglej, kakšno sobo imaš! A bi lahko malo pospravila?«

Hči: »Mene ne moti.«

Mama: »Mene pa.«

Hči: »To je moja soba.«

Mama: »Ja, ampak jaz nosim oprane cunje do tvoje omare in si ob vsem tem neredu skoraj zvijem gleženj.«

Hči: »Drugič pusti obleke pred sobo.«

Mama: »Ne bi rada, da bi tam ostale naslednjih štirinajst dni.«

Hči: »Saj ne bodo, no.«

Mama: »Ampak sobo bi še vedno bilo treba pospraviti, poglej vendar, kakšna je ...«

Hči je z mislimi nekje drugje: »Saj bom, saj bom.«

Komentar Erike Plevel, Familylab

Osemletna hči ima očitno zdrav občutek za svoje meje, ki ga je tudi jasno izrazila, zato bi mama njene meje morala upoštevati. Lahko se pogovorita in druga drugi razložita svoje potrebe in pričakovanja, nato pa skleneta dogovor, pri čemer je pomembno, da hčerki ostane pravica do odločanja in prevzemanja osebne odgovornosti, saj gre za njeno sobo.

Najbolje bi bilo, da mama vsaj za nekaj časa z zaupanjem in brez posebnih navodil hčerki popolnoma prepusti odgovornost za sobo. Prav tako naj njena oprana oblačila odloži pred vrati, kot je to hči sama predlagala.

Hčerka bo s tem dobila pomembno izkušnjo o svojem odnosu do (ne)reda in bo lahko eksperimentirala s tem, kaj in koliko želi imeti pospravljeno in koliko energije je pripravljena v to vložiti.

Po določenem času se lahko spet vrneta v dialog o tem vprašanju in si zaupata, kako sta vsaka zase zadovoljni z uresničevanjem dogovora in kaj bi (morda) lahko naredili drugače.